7. Tveganje dohodkovne revščine
V tem poglavju ugotavljamo, kakšna je stopnja tveganja dohodkovne revščine pri upokojencih in pri ostalih skupinah prebivalstva12. V Sloveniji (in drugih državah EU) se z dodeljevanjem denarne socialne pomoči zagotavlja prebivalstvu minimalni dohodek za preživljanje. Ob drugih socialnih transferjih in oblikah pomoči bi to moralo zadostovati za preprečevanje absolutne revščine, zato ta oblika revščine že od konca 80-ih let prejšnjega stoletja ni predmet poglobljenega raziskovanja v Sloveniji. Poudarek je na relativni dohodkovni revščini, saj dejstvo, da je dohodek pod mejo relativne revščine, ni ne potreben ne zadosten pogoj za stanje absolutne revščine (Dennis in Guio, 2004). Prav tako dejstvo, da se stopnja tveganja dohodkovne revščine za določeno skupino prebivalstva poveča, ne pomeni nujno, da je ta skupina bolj revna v absolutnem smislu. Lahko se zgodi, da je v absolutnem smislu dohodek skupine prebivalstva z višjo stopnjo tveganja dohodkovne revščine celo višji, a se je dohodek drugih skupin prebivalstva povečal bolj. V našem primeru gre za ugotavljanje relativnega položaja upokojencev v primerjavi z drugimi skupinami prebivalstva.
Za celovito analizo stopnje tveganja dohodkovne revščine je potrebna primerjava položaja upokojencev z upoštevanjem dohodka gospodinjstva, v katerem živijo. Ta primerjava mora zajeti tudi druge skupine oseb in druge skupine gospodinjstev. Tabela 15 nam daje takšno primerjavo, saj prikazuje deleže oseb z nizkimi ekvivalentnimi dohodki gospodinjstva. Dejansko gre za ugotavljanje, kolikšen delež upokojenske populacije živi pod mejo revščine. Pri tem mejo revščine definiramo relativno: določimo mediano porazdelitve dohodka; to je dohodek tistega posameznika, ki je na polovici porazdelitve, kar pomeni, da ima polovica oseb nižji ekvivalentni dohodek, polovica oseb pa višji ekvivalentni dohodek. Mejo revščine določimo tako, da ekvivalentni dohodek sredinskega (tj. "medianskega") posameznika množimo z določenim faktorjem, ki je praviloma 0,4, 0,5, ali 0,6. Vsa gospodinjstva oziroma osebe, ki imajo dohodek na ekvivalentnega odraslega manjši od te meje (meje revščine), opredelimo kot revna. Seveda je takšna definicija zelo odvisna od izbire faktorja, saj je ob večjem faktorju višja meja revščine; najbolj "reprezentativen" oziroma uporabljan faktor je 0,6.
Pri izračunih v Tabeli 15 smo upoštevali vsako osebo z njenim ekvivalentnim dohodkom gospodinjstva. Podatki pokažejo, da se je število "revnih" oseb med obdobjema 1997-1999 in 1999-2001 najprej rahlo povečalo, po obdobju 2001-2003 pa je prišlo do zmanjšanja, če za mejo revščine jemljemo 0,4 mediane. Če jemljemo katerokoli od drugih dveh velikosti meje revščine, se je v celotnem obdobju delež oseb z nizkimi dohodki zmanjševal, le med zadnjima obdobjema 2003-2005 in 2005-2007 je prišlo do povečanja deleža relativno revnih oseb.
V grobem lahko rečemo, da se je delež upokojencev z dohodki pod mejo revščine v opazovanem zmanjševal le med prvima opazovanima obdobjema, 1997-1999 in 1999-2001, kasneje pa je prišlo do povečanja njihovega deleža. Res pa je, da je zmanjševanje (ali celo povečanje) deleža revnih odvisno od tega, katero mejo revščine si izberemo. Če za mejo revščine vzamemo 0,4 ali 0,5 mediane, nasprotno ugotovimo, da se je delež upokojencev z dohodki pod mejo revščine med obdobjema 1997-1999 in 1999-2001 celo povečeval, nato se je zmanjševal. Le v zadnjem obdobju vse tri meje revščine zaznajo povečanje deleža upokojencev z dohodki pod mejo revščine.
Če si za mejo revščine izberemo 0,6 mediane ekvivalentnega dohodka vseh oseb, ugotovimo, da je bilo v obdobju 1997-1999 pod mejo revščine 17,2% vseh upokojencev, leta 1999-2001 pa 16,7% vseh upokojencev. Ta delež se je v obdobju 2001-2003 povečal na 17,2% vseh upokojencev in v obdobju 2003-2005 na 17,3%. V zadnjem obdobju 2005-2007 je prišlo do povečanja deleža upokojencev, ki živijo pod mejo revščine, na 19,3%. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da se je stopnja tveganja dohodkovne revščine za upokojence iz obdobja v obdobje povečevala bolj kot stopnja tveganja dohodkovne revščine za vse osebe. V obdobju 1997-1999 je bila stopnja tveganja dohodkovne revščine za upokojence za petino višja od stopnje tveganja dohodkovne revščine za vse osebe, zadnjem obdobju 2005-2007 pa je bila višja za več kot polovico.
Stopnje tveganja dohodkovne revščine za upokojence v upokojenskih gospodinjstvih so še nekoliko višje. Položaj upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih se je poslabšal v obdobju 2001-2003, ko je kar 23,9% vseh upokojencev iz upokojenskih gospodinjstev živelo pod mejo revščine, če za mejo revščine vzamemo 0,6 mediane ekvivalentnega dohodka. Do izboljšanja položaja upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih je prišlo v obdobju 2003-2005, ko se je delež "revnih" upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih znižal na 22,6%, a se je njihov položaj izrazito poslabšal v zadnjem obdobju 2005-2007, saj se je delež upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih, ki živijo pod mejo revščine, povečal na 25,4%. Stopnja tveganja dohodkovne revščine se je za upokojence v upokojenskih gospodinjstvih povečala precej bolj kot v celotni populaciji, kot je to razvidno iz primerjave relativnega tveganja dohodkovne revščine v tabeli 15.
Delež oseb, ki so stari nad 60 let in imajo ekvivalentni dohodek pod mejo revščine, se je do obdobja 2003-2005 konstantno zmanjševal. V obdobju 1997-1999 je imelo 22,4% oseb nad 60 let ekvivalentni dohodek gospodinjstva manjši od 0,6 mediane ekvivalentnega dohodka vseh oseb. V letih 1999-2001 in 2001-2003 se je ta delež zmanjševal in tako v obdobju 2003-2005 dosegel 20,0%. Tudi pri osebah, ki so stare 60 let in več, je v zadnjem obdobju 2005-2007 prišlo do zvišanja stopnje tveganja dohodkovne revščine, saj se je delež tistih, ki imajo ekvivalentni dohodek pod mejo revščine, zvišal na 21,7%. Zanimiva je primerjava stopnje tveganja dohodkovne revščine starejših in upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih. V obdobjih 1997-1999 in 1999-2001 je bila stopnja tveganja dohodkovne revščine starejših višja od stopnje tveganja dohodkovne revščine upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih. Kasneje, od obdobja 2001-2003 naprej, ko je stopnja tveganja dohodkovne revščine starejših rasla le malo hitreje kot v celotni populaciji, pa je zaradi hitre rasti stopnje tveganja dohodkovne revščine upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih, le ta presegla stopnjo tveganja dohodkovne revščine za starejše. Dejstvo je, da so upokojenci iz upokojenskih gospodinjstev odvisni od pokojnin, medtem, ko določeno število starejših oseb živi v gospodinjstvih z delovno aktivnimi člani13. Višje stopnje tveganja dohodkovne revščine upokojencev v upokojenskih gospodinjstvih od obdobja 2001-2003 naprej so tako posledica zaostajanja rasti pokojnin za plačami.
Prav tako se je po konstantnem zmanjševanju stopnja tveganja dohodkovne revščine med otroci, v zadnjem obdobju 2005-2007 le ta povečala in je znašala 10,1%, seveda če za mejo revščine vzamemo 0,6 mediane ekvivalentnega dohodka. Revščina med otroci je bila v vseh letih nižja kot pri celotni populaciji. Sicer so pa brezposelni dohodkovno najbolj ogrožena skupina, saj je delež brezposelnih, ki živijo pod mejo revščine, med vsemi obravnavanimi skupinami daleč najvišji. V obdobju 2005-2007 je pod mejo revščine živelo kar 38,1% vseh brezposelnih.
Zanimiva je primerjava tveganja dohodkovne revščine vseh oseb in oseb starih 60 let in več v Sloveniji z ostalimi evropskimi državami. Iz podatkov v tabeli 16 vidimo, da spada Slovenija med države z nižjimi stopnjami tveganja dohodkovne revščine.
Opomba:
EU 25 – vse države članice EU (razen Bolgarije in Romunije, ki sta v EU vstopili leta 2007)
EU 15 – stare države članice
NMS 10 – nove države članice, ki so v EU vstopile leta 2004 skupaj s Slovenijo.
Leta 2006 je bilo v povprečju v EU 25 revnih 16% oseb, v novih državah članicah 17% oseb, medtem ko je bilo v Sloveniji 12% vseh oseb, ki so imele ekvivalentni dohodek nižji od 60% mediane. Drugačna pa je slika pri stopnji tveganja dohodkovne revščine oseb, starih 60 let in več, saj je Slovenija z 18% revnih oseb, starih 60 let in več, sicer na ravni povprečja EU 25, a daleč presega povprečje novih držav članic. Pri tem je potrebno opozoriti, da nizke stopnje tveganja dohodkovne revščine za starejše osebe v drugih državah članicah ne pomenijo, da so starejši v teh državah na boljšem kot v Sloveniji v absolutnem smislu. Gre za relativni položaj starejših oseb napram drugim skupinam prebivalstva znotraj posameznih držav. Tako so na primer na Poljskem zelo visoke stopnje tveganja dohodkovne revščine za otroke, na Slovaškem pa za Rome, kar pomeni, da so starejše osebe na boljšem kot te ogrožene skupine in so posledično stopnje tveganja dohodkovne revščine za starejše nižje.
_____________________
12 Podatki o stopnji tveganja dohodkovne revščine kažejo samo tekočo porazdelitev dohodka med posamezna gospodinjstva, nič pa ne povedo o dejanskem premoženjskem stanju prebivalstva, ki se kaže v posedovanju nepremičnega (stanovanja in stanovanjske hiše, počitniške hiše, zemljišča) in premičnega premoženja (vrednostni papirji, druge finančne naložbe, avtomobili).
13 V obdobju 2005-2007 je v upokojenskih gospodinjstvih živelo 67% vseh oseb, starih 60 let in več. Ostala tretjina oseb, starih 60 let in več, je živela v gospodinjstvih, kjer je bila vsaj ena oseba delovno aktivna oziroma nezaposlena.
ZPIZ - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije,
Kolodvorska 15, Ljubljana